Josip Slavec: Na znanju in delu temelječe podjetništvo mora spet postati vrednota (3. del)

Družina Slavec leta 1945. Vir: družina Slavec
POSLUŠAJ ČLANEK

Prvič so se v Kranju spomnili stavbenika in podjetnika Josipa Slavca ob 110. obletnici rojstva leta 2011. Na pročelju nekdanjega hotela Stara pošta so odkrili doprsni kip Josipa Slavca, odprli razstavo njegovih stavbnih dosežkov ter izdali vrhunsko knjigo Dosežki slovenskega gradbeništva (1918–1941) in stavbenik Josip Slavec.

Doprsni kip so odkrili na pročelju nekdanjega hotela Stara pošta, ene izmed najbolj znanih stavb v Kranju, ki jo je v letih 1929 in 1930 po načrtih arhitekta Hermana Husa zgradilo podjetje Josipa Slavca (1901–1978). Hotel je bil takrat eden izmed najsodobnejših pri nas. Kip je izdelala akademska slikarka in kiparka Irena Brunec Tebi. Gre za realistično podobo Josipa Slavca v poznih srednjih letih, v njegovem najbolj ustvarjalnem obdobju.

Dosežki slovenskega gradbeništva

Po odkritju kipa so v galeriji Zavoda za turizem Kranj odprli razstavo stavbnih dosežkov Josipa Slavca. Predstavili so tudi knjigo Dosežki slovenskega gradbeništva (1918–1941) in stavbenik Josip Slavec (izdali sta jo podjetje Unireal in Društvo Mohorjeva družba).

Knjiga, opremljena s 400 izvirnimi fotografijami Slavčevih del, večinoma iz let 1925–1945, je pomemben prispevek k poznavanju slovenskega gradbeništva v obravnavanem času in omogoča njegovo nadaljnje raziskovanje.

Josipov vnuk Aleš Slavec je dejal, da s knjigo želijo prikazati celoten opus objektov, od mostov, cest do hotelov in vil, ki jih je večinoma med obema vojnama zgradilo dedovo podjetje. Pri tem so uporabili tudi bogat slikovni arhiv, ki ga poseduje družina. »Mislim, da knjiga na najlepši način potrjuje, kako pomembno je bilo njegovo delo, s katerim je zaznamoval tako podobo Kranja kot širšega slovenskega prostora. Knjiga, razstava in doprsni kip so bili dve leti velik družinski projekt, v katerem smo sodelovali vsi, na prvem mestu pa seveda žena Zvonka, brez katere vsega tega, čemur smo priča danes, zagotovo ne bi bilo.«

Njegova žena dr. Zvonka Zupanič Slavec, avtorica monografije, razstave in pobudnica za postavitev portreta, pa je dejala: »Zelo sem zadovoljna, ker nam je projekt uspel celostno, saj se je na ta način Josip Slavec za vse večne čase učvrstil v slovenskem, predvsem pa v kranjskem prostoru in času. Spomenik ga bo ohranil na veke, knjiga bo njegove gradbene mojstrovine ohranila žive, pri tem mislim tudi na tiste, ki jih ni več, kot sta hotela Jelen v Kranju in Park na Bledu.«

Leta 2001 je založba Nova revija izdala biografsko

Začetek gradnje Gaštejskega klanca v Kranju leta 1936. Vir: družina Slavec

knjigo Stavbenik Josip Slavec, ki sta jo na dokumentaren način napisala zgodovinarja, zakonca Majda in Jože Žontar.

Vzpon in padec podjetja

Knjiga Dosežki slovenskega gradbeništva (1918–1941) in stavbenik Josip Slavec (2011) prikazuje vzpon in padec podjetja nadarjenega in prizadev­nega podjetnika Josipa Slavca, ki je bil ujet v velike kulturnozgodo­vinske spremembe po razpadu avstro-ogrske monarhije in nastanku nove države južnih Slovanov. Hiter razvoj podjetja, ki ga je ustanovil po prvi svetovni vojni, je bil pogojen s potrebo nove države po izgrad­nji prometne infrastrukture, turizma in drugih panog, kar je država spodbujala s sofinanciranjem. A rast in razvoj podjetja sta bila ujeta v primež družbenih tokov tedanjega časa, gospodarske krize ob koncu dvajsetih let, javnih del, nato pa se je po spodbudni rasti podjetja začela druga svetovna vojna. Vera v osvoboditev izpod okupatorja je Josipu Slavcu puščala vse upe v ponovni povojni napredek, zato je tudi odšel med partizane. A povojni čas je z nacionalizacijo imetja razblinil vizijo o ponovni vlogi Josipa Slavca kot delodajalca, ki stoti­nam delavcem reže kruh in državi polni davčno blagajno.

Avtorji z različnih zornih kotov osvetljujejo pod­jetnika Josipa Slavca, ki je bil tudi izjemen strokovnjak, ter njegovo vlogo in pomen v takratni družbi in državi.

Zgodovinar dr. Stane Granda opisuje žalostno usodo slo­venskega podjetništva po drugi svetovni vojni in to bogato ilustrira z različnimi primeri iz slovenskega gospodarstva in kmetijstva. Posle­dice uničenja podjetništva se poznajo slovenskemu narodu še da­nes. Uničena je bila zdrava osnova za uspešno delo malih podjetij, saj je komunistični režim prekinil podjetniško tradicijo.

Graditelj mostov

Gradbeni inženir Gorazd Humar je kot strokovnjak za gradnjo mostov analiziral ta del Slavčeve gradbene dediščine, njegov strokovni raz­voj na tem področju, učljivost, znanje, vizijo nadaljnje poti. Vsebino je ilustriral s pregledom najpomembnejših Slavčevih mostov in njihovo analizo. Jasno je dejal, da je Josip Slavec že pri devetindvajsetih letih zgradil svoj največji, kar 151 metrov dolg železniški most pri Zidanem Mostu in da je v hrvaškem Kosinju (Lika) prav tako zgradil enega najlepših hrvaških kamnitih mostov, ki je še danes vreden občudovanja in ga uvrščajo v evropsko kulturno dediščino. Osemdeset mostov, ki jih je Josip Slavec s svojim podjetjem zgradil v približno dvajsetletnem delovnem obdobju, ga gotovo uvršča med najbolj plodovite slovenske graditelje mostov.

Osemdeset mostov, ki jih je Josip Slavec s svojim podjetjem zgradil v približno dvajsetletnem delovnem obdobju, ga gotovo uvršča med najbolj plodovite slovenske graditelje mostov.

Gradil je s sodobno tehnologijo

Geolog mag. Tomaž Budkovič je skrbno predstavil razvoj Slav­čevega dela na slovenskih cestah. Tudi na tem področju je Slavec prehodil razvojno pot in postopoma gradil vse zahtevnejša cestišča z vso sodobno tehnologijo. Ker je bil nastanjen v Kranju, je njegovo delo potekalo predvsem na Gorenjskem. Med cestami je izstopala gradnja ceste po dolini reke Kokre, med Preddvorom in Jezerskim, ter velik kamnit oporni zid na ce­sti med Ljubljano in Kranjem na Gaštejskem klancu. Nič manjšega pomena ni bila cesta med Kranjsko Goro in Vršičem, kjer je gradil zahteven odsek ceste med Rusko kapelo in Kočo na Gozdu. Naj­bolj presežno cestno delo pa je banovinska cesta prvega reda, odsek med Podvinom in Lescami, ki ga pod nazivom »skakalnica« še danes uvrščajo v zakladnico slovenske tehniške dediščine.

Gradnja podpornega zidu Gaštejskega klanca. Vir: družina Slavec

Najvišja arhitekturna vrednost

Zgodovinar arhitekture dr. Peter Fister je orisal vlogo stav­benika Josipa Slavca v slovenskem prostoru med obema svetovnima vojnama. Tega časa nista zaznamovali le vojni, ampak tudi vrsta novosti – od tehnoloških, socioloških, ekonomskih in političnih – ter v navezavi nanje spremembe v vrednostnih meri­lih. Zato je rezultate posegov v prostor, gradenj in s tem spremembe v pozitivnem ali negativnem merilu prostora mogoče oceniti le z vidika posledic, ki so jih povzročili ti različni dejavniki. Prav vsestransko delovanje, ki ga je na področju nizkih in visokih gradenj izvajal Josip Slavec s svojim velikim gradbenim podjetjem, je na­mreč mogoče oceniti kot vzrok za to, da so v širšem prostoru, zlasti pa na Gorenjskem, pokrajina in predvsem nekatera mesta do danes ohranili svoje značilnosti in se obenem posodobili. V to je mogoče uvrstiti gradnje vil, stanovanjskih stavb, gostiln, železniške postaje, šole in drugih javnih zgradb, enako kot tovarniške stavbe, mostove, prometnice itd. V paleto njegovega dela sodi sodelovanje pri zahtev­nih konservatorskih nalogah. Da je bil izjemno aktiven gradbenik, zaslužen tudi za dosežke najvišje arhitekturne vrednosti, dokazu­je tudi njegovo sodelovanje z največjimi ustvarjalci tega obdobja, od Plečnika do Husa. Njegova dela naj bi zato uvrstili v kulturno dediščino.

Po pomoti so umorili drugega

V biografskem orisu sta avtorici Ksenija Slavec in dr. Zvon­ka Zupanič Slavec prikazali življenje in delo Josipa Slavca.

Podjetnik in stavbenik Josip Slavec, rojen leta 1901 v Tacnu pri Ljubljani, je z znanjem, vizijo in ustvarjalno močjo v času med obema svetovnima vojnama usta­novil eno takrat največjih slovenskih gradbenih podjetij, Gradbeno podjetje Josip Slavec, s sedežem v Kranju. Zgradilo je okoli 80 mostov, številne ceste, postavilo mnoge stanovanjske vile, hotele in druge objekte, Kranj pa zaznamovalo z izgradnjo Gaštejskega klanca, ho­telov Jelen in Stara pošta, Andrašičeve hiše, ki je postala osrednja stavba podjetja Merkur, in Adamičeve hiše na Maistrovem trgu, kjer je delovala tekstilna tovarna IKA. Z uglednimi arhitekti, npr. Hermanom Husom, je gradilo hotel Stara pošta v Kranju, na Bledu pa hotel Park. Sedež gradbenega podjetja Josipa Slavca je bil v njegovi hiši, kjer danes domuje Ljudska univerza. Med vojno je podjetje podpiralo partizane, gradilo zaklonišča (kranjske in jeseni­ške rove), številne provizorične mostove, popravljalo porušene ce­ste in drugo.

Gradnja Gaštejskega klanca v Kranju leta 1937. Vir: družina Slavec

Leta 1944 je šel Josip Slavec v partizane, čeprav so ga komunisti pred tem želeli umoriti. Namesto njega so 19. marca 1944 v Kranju po pomoti umorili njegovega prijatelja, odvetnika Jožeta Aljančiča (1897–1944). V Cerknem je vodil delavnice, kjer so med drugim izdelali tudi stavbne elemente za partizansko bolnišnico Franjo.

Leta 1944 je šel Josip Slavec v partizane, čeprav so ga komunisti pred tem želeli umoriti. Namesto njega so 19. marca 1944 v Kranju po pomoti umorili njegovega prijatelja, odvetnika Jožeta Aljančiča.

Gradil z 8.000 nemškimi ujetniki

Po vojni so Josipa Slavca zaradi njegovega velikega strokovnega znanja imenovali za vodjo prenove vseh prometnih komunikacij na Slovenskem. Med najpomembnej­šimi obnovami je bila takoj po vojni leta 1945 rekonstrukcija železniške proge Pragersko–Kotoriba, 94 kilometrov dolgega odseka, ki ga je okoli 8.000 nemških vojnih ujetnikov obnovilo v 38 dneh, na poti pa zgradilo več kot 30 mostov, nekatere čez veliki reki Dravo in Muro.

Po letu 1945 je Josip Slavec doživel usodo številnih drugih slovenskih podjetnikov, saj so njegovo podjetje komunisti zaplenili. Njegovo podjetje je postalo jedro Gradisa, Slavcu pa so bila »pristrižena krila«. Josip Slavec pa je z močjo duha zbral pogum in se po hudih udarcih nove oblasti ponovno postavil na noge ter kot vrhunski stavbni strokovnjak vodil in nadziral gradnjo predvsem objektov v domačem Kranju: hotela na Šmarjetni gori, kranjskih zdravstvenih ustanov (zdravstvenega doma, zobnega dispanzerja in porodnišnice ter novogradenj in prenov v Bolnišnici Golnik), tekstilne šole, stavb Okraja in Službe družbenega knjigovod­stva (arhitekt Edvard Ravnikar) idr. Z Jožetom Plečnikom in njego­vimi učenci je Slavec v Kranju postavil tudi arkade Roženvenskega stopnišča in arkade pri Prešernovem gledališču. Kot referenčni stro­kovnjak je bil tudi naprošen, da prevzame gradbeni nadzor za eno najzahtevnejših gradenj na Slovenskem sredi šestdesetih let, nove stavbe kliničnega centra v Ljubljani, a je zaradi starosti delo odklonil.

Po letu 1945 je Josip Slavec doživel usodo številnih drugih slovenskih podjetnikov, saj so njegovo podjetje komunisti zaplenili. Njegovo podjetje je postalo jedro Gradisa, Slavcu pa so bila »pristrižena krila«.

Nasledniki Josipa Slav­ca

Kljub bridkim političnim izkušnjam so nasledniki Josipa Slav­ca ponovno vzpostavili podjetniško delo in postopoma nadaljevali s tradicijo, a v skladu z omejitvami novega komunističnega režima in znova iz nič. Sin Saša Slavec je leta 1958 v Tacnu začel izdelovati lepila za talne oblo­ge z licenčnimi partnerji tovarne Uzin iz Ulma (Nemčija). Ustano­vil je Obrtno podjetje Saša Slavec, s. p., ki je po zakonodaji smelo zaposliti največ pet ljudi, in zgradil delavnico, ki jo je opremil, kot je narekovalo delo. Svoje proizvode je sprva tržil le po Sloveniji, nato pa tudi po tržiščih drugih jugoslovanskih republik. Izdelovati je začel tudi izravnalne mase, kar sta v večjem obsegu nadaljevala Saševa otroka Barbara in Aleš Slavec v novem podjetju Unihem. Leta 1997 je Aleš Slavec v podjetju Unihem sam nadaljeval delo z vse večjo ekipo, delo pa je širil tudi v Zagreb (Unikem, Hrvaška, 2000) in Beograd (Unihem, Srbija, 2002). Leta 2004 je bilo v Ljubljani zaposlenih 30 ljudi. Ob največjem obse­gu dela leta 2008 je imelo podjetje Unihem s hčerinskima druž­bama v Zagrebu in Beogradu zaposlenih 50 ljudi. Čas recesije je od leta 2010 manjšal obseg dela in zaposlitev. Leta 2009 je Aleš Slavec kupil tudi srbsko podjetje Izolacija d. d. s 100 zaposleni­mi, ki so v glavnem opravljali hidroizolacijska dela na mostovih, cestiščih, strehah in drugih objektih. Konsolidiral je po­slovanje družbe, v podjetje vložil svež kapital in začel pridobivati večja izo­lacijska dela na mostovih in drugih objektih.

Pogled z Gaštejskega klanca v Kranju po zaključku gradbenih del leta 1938. Vir: družina Slavec

Podjetniška tradicija družine Slavec se tako nadaljuje in se iz leta v leto postavlja pred nove izzive gospodarsko nepredvidljivih časov, ki terjajo prožnost lastnika in njegovo zmožnost hitrega prilagajanja potrebam časa in tržišča. Tudi Aleševi otroci živijo v podjetniškem duhu in se štu­dijsko oblikujejo na področjih, pomembnih za delovanje podjetja, kjer stroki tesno ob strani stojijo vodenje in upravljanje ter zmožnost ustvarjalnega mišljenja in sledenja hitremu razvoju tehnologij in družbe 21. stoletja.

Vrednota znanja in dela

Ob predstavitvi knjige Dosežki slovenskega gradbeništva (1918–1941) in stavbenik Josip Slavec je mag. Črtomir Remec, predsednik Inženirske zbornice Slovenije, ki je tudi finančno podprla njeno izdajo, dejal: »Podjetnik in stavbenik Josip Slavec je v obdobju med obema svetovnima vojnama zgradil številne mostove, ceste in stavbe. Znan je bil po kakovosti gradnje in funkcionalnosti objektov. To pri današnjem gradbeništvu najbolj pogrešamo. Polstoletno omejevanje podjetniškega duha in tranzicijske zablode so pustile težke posledice na slovenskem gospodarstvu, zato je danes splošna kriza v Sloveniji še toliko hujša. Izziv in priložnost vidim v trajnostnem razvoju, ki bo enakopravno upošteval gospodarske, okoljske in družbene vidike. Na znanju in delu temelječe podjetništvo mora spet postati vrednota.«

Črtomir Remec: »Polstoletno omejevanje podjetniškega duha in tranzicijske zablode so pustile težke posledice na slovenskem gospodarstvu, zato je danes splošna kriza v Sloveniji še toliko hujša.«

(D278, 43-46)

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike